Ključna beseda: biografski roman

»To je bilo potovanje v neznano, na katero sem se podala z vrhunsko igralko in edinstveno osebo, ki sem jo pred tem dolgo spremljala s take ali drugačne razdalje.«

»Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«

»Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.«

»Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.«

»Zelo zgodaj sem se naučila, da publika zelo hitro pozablja, da moram jaz še hitreje. Da to, kar o meni govorijo in pišejo, nima zveze z mano.«

»Rac si je trikrat premislil, da ne bi imel knjige. Ko si je drugič premislil, sem se pogovarjala sama s sabo: 'Tudi pet minut se ne boš sekirala zaradi tega Poliča.'«

»Bi se ti pogovarjala z mano in bi jaz poskusila napisati knjigo. In je rekla ja.«

»Nekako da, ja.«

»Tako sem izbrala. V knjigi stvari ostanejo, v intervjuju lahko povem tudi kakšne bolj grozne stvari, za knjigo se mi pa zdi to nespodobno.«

»Pogovarjali sva se o marsičem, kar potem ni prišlo v knjigo, a sva se strinjali, da to ni potrebno.«

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»Nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse drugo je 'težko garanje'.«

»Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam.«

»Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje.«

»Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit.«

»Uporabil sem vsa možna sredstva, ki so se naložila v meni kot človeku in igralcu. Poskušal sem maksimalno uporabiti vse svoje igralske sposobnosti.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti.«

»V resnici je še hujša!«

»Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si.«